Glavne naloge v obdobju oksidacije EAF jeklarstva
1. Nadaljnja defosforizacija. Glede na možnost obnovitve fosforja med obdobjem redukcije je treba nadzorovati P na ravni<0.010% during the oxidation period.
2. Odstranite pline in nečistoče. Zahteva za dokončanje oksidacije je H<0.0035% and N<0.007%.
3. Ogrevanje in enakomerna temperatura staljenega jekla. Na koncu oksidacije je potrebna 10-20 stopinja temperature, višja od temperature izpusta, da se ustvarijo pogoji za nastajanje žlindre in legiranje med obdobjem redukcije.
4. Nadzor vsebnosti ogljika v jeklu. Ob upoštevanju deoksidacije med obdobjem redukcije in karbonizacijo elektrode zahteva obdobje oksidacije vsebnost C 0.03~0,08 % nižja od spodnje meje, zahtevane za razred jekla.
Defosforizacija
Ugodni pogoji za defosforizacijo: nizka temperatura, visoka oksidacija, visoka alkalnost, velik volumen žlindre.
Razogljičenje
Oksidacija in dekarbonizacija elektroobločnih peči ni cilj, temveč sredstvo za prekuhavanje bazena staline in odstranjevanje škodljivih plinov in nečistoč iz jekla, da se doseže cilj čiščenja staljenega jekla. Vrenje in razplinjevanje ogljikovega kisika lahko razumemo kot reakcijo dekarbonizacije, ki ustvarja veliko število mehurčkov CO, ki plavajo na staljenem jeklu. V mehurčku CO je parcialni tlak dušika in vodika enak nič, kar ustreza majhni vakuumski komori, s čimer se doseže namen razplinjevanja.
Kisik, vpihnjen v staljeno bazen, se lahko hitro prečisti v gost tok mehurčkov in višji kot je tlak, manjši so mehurčki, ki nastanejo v staljenem jeklu. Kisikovi mehurčki so lahko podvrženi neposrednim oksidacijskim reakcijam z [C] v jeklu, pa tudi posrednim oksidacijskim reakcijam z [C].
Neposredna oksidacija: [C]+1/2 {O2} → CO
Posredna oksidacija: [Fe]{{0}}/2 {O2} → [Fe0]
[FeO]+[C] →>CO+[Fe]
V elektroobločni peči lahko hitrost razogljičenja na splošno doseže {{0}}.025-0.050 %/min, ko pa je vsebnost ogljika pod 0.2-0.3 % , se vsebnost ogljika zmanjša in stopnja razogljičenja močno upade.